STROKOVNA EKSKURZIJA ČLANOV ZPM NA GORIŠKO

 

V oktobru 2010, natančneje 22. vinotoka, sva Božo Slivnjak in podpisani organizirala strokovno ekskurzijo v Črpalno hidroelektrarno elektrarne ČHE Avče in v Goriška Brda kot svojo obveznost iz prejšnjega mandata funkcionarjev ZPM. Dogodek sva si zamislila kot strokovni in hkrati družabni dogodek, na katerem si je mogoče nabrati novih znanj, si izmenjati izkušnje in se v sproščenem vzdušju pogovoriti o načrtih za naprej. Vabilo smo razposlali vsem članom ZPM, bera udeležencev pa je bila nekoliko pičla, saj se nas je zbralo le 14. Dobro je bilo, da so bile zastopane tako starejše kot mlajše generacije, od študentov in tistih, ki so pravkar začeli svojo poklicno pot, do tistih, ki se počasi odpravljajo v pokoj. Srednji generaciji so nekako preprečili udeležbo urniki na fakultetah, kjer so zaposleni, zdravje ali pa preprosto delovne obveznosti.

 

V Ljubljani smo se zbrali vsi prijavljeni za avtobusni prevoz pred halo Tivoli in se po urniku ob 10.30 odpravili proti sončni Novi Gorici. Tam nas je pričakoval glavni organizator, Božo Slivnjak, ki nas je pravi čas opozoril na cestne zapore, mimo katerih smo prek Kostanjeviškega hriba prispeli na sedež SENG – Soških elektrarn Nova Gorica.

 

Projekt prve delujoče ČHE v Sloveniji sta nam predstavila Alida Rejec, pomočnica direktorja za razvoj, in Miran Komel vodja projekta izgradnje ČHE kot zastopnik HSE Invest – PE Nova Gorica. Zvedeli smo v kratkem vse o obsegu projekta in impozantnih količinah, kot je npr. 60.000 m3 vgrajenega betona, prek dva milijona m3 velike akumulacije vode, 610.000 m3 nasutih pregrad in kar 142.000 m2 asfaltne prevleke akumulacijskega jezera. Seznanili smo se s fazami gradnje in zanje zadolženimi izvajalci del, med katerimi sta se ob slovenskih gradbincih SCT in Primorje ter Rudisom v konzorciju z japonskim SUMITIOMO pojavila še na področju elektro-opreme Gorenje in za kablovod japonska družba Mikomi.

 

Navdušeni smo bili nad podatkom, da je celotna naložba dosegla le vrednost 120 milijonov evrov pa tudi nad višinsko razliko med akumulacijo in turbino 520 m ter pretokom, ki dosega ob proizvodnji elektrike 40 m3/s in ob črpanju 34 m3/s. Glavna naloga ČHE je namreč, da prodaja vršno drago energijo in kupuje za črpanje ceneno, zato se bo vlaganje povrnilo v pičlih treh letih.

 

Po predstavitvi smo se napotili k akumulacijskem jezeru v prelepem sončnem vremenu, se nadihali svežega zraka in občudovali novo jezero v primerjavi s starim kalom – mlako, ki zdaj kot muzejski eksponat krasi okolico jezera, ki je daleč preseglo nekdanji (zdaj prestavljeni) kal. Prevzeti nad svežino in lepoto okolice bi skoraj zamudili obhod same elektrarne ob vznožju hriba, kamor odteka voda po tlačnem cevovodu v času obratovanja elektrarne. Tja smo se odpeljali po normalni obvozni cesti, kajti ogled trase cevovoda, bi nam prevzel preveč časa. Na srečo so nas vendarle počakali prijazni dežurni uslužbenci in razkazali še sam objekt, ki je v živo še bolj impresiven kot na risbah in načrtih. Sam strojnični jašek presega kar precej višino ljubljanskega nebotičnika. Zelo spoštljivo smo si ogledali stikališče, ki je v samem objektu in prava sreča je bila, da v času našega obiska ni prišlo do preklopa, kajti še z glušniki na ušesih človeka dokaj pretrese pok ob vključitvi.

 

Največji in najtežji element, dobavljen v hidroelektrarno v enem kosu, je transformator, ki je prav tako v zaprti hali. Ogledali smo si še odtok v Sočo, ki je tam dokaj veliko akumulacijsko jezero za HE Plave. Od tam turbina tudi črpa vodo v črpalni fazi v 500 metrov višjo akumulacijo, od koder smo prišli. Obratovanje je avtomatizirano, vendar pa je vseeno prisotna minimalna ekipa vzdrževalcev za primer nepričakovanih dogodkov, kot so izpadi elektro omrežja ipd.  Prav od blizu smo si ogledali dovodno (oziroma odvodno) cev v turbino z veličastnim zasunom, ki se aktivira, če bi prišlo do okvare ali pa preprosto takrat, ko se menja režim od obratovalnega v črpalni. 

 

Polni vtisov smo se potem odpravili v Brda, ki so se kopala v soncu, tu in tam pa je zaradi lepšega privihral kak oblak. Sprejel nas je direktor največje slovenske in ene največjih evropskih kleti s kapaciteto 18 milijonov litrov vina. Podrobno nam je predstavil strategijo podjetja in proizvodni program, ki mu gotovo ni česa očitati. Iz njegovega predavanja smo razbrali, da nenehno diha in živi s podjetjem, saj je do podrobnosti predstavil proizvodni program od vin za dnevno uporabo prek programa, ki je namenjen izključno gostinskim lokalom, pa do najzahtevnejših zvrsti, ki jih skrbno načrtujejo s timskim pristopom enologov, preizkuševalcev in odgovornih za trženje. Prav užival je ob predstavitvi novih zvrsti vin, pisanih na kožo velikih sladokuscev. Predavanje je bil svojevrsten prikaz projektov, ki pripeljejo do uspešnega programa in želenih rezultatov na tržišču. Seznanil nas je tudi z razvojem družbe, od tradicije povezovanja vinogradnikov v zadruge in postavitve kleti do današnjih dni, ko celotno področje Brd še vedno napaja klet, ob tem pa so se razvili številni posamezniki, ki s svojimi vrhunskimi vini dajejo pečat in dodano vrednost celoti. Seveda smo si ogledali na koncu zbirko dokumentov in fotografij ter priznanj, ki krasijo hodnike kleti sledil pa je zaključek s pokušino vin na račun gostitelja, tako da smo dobre volje zapustili kletne prostore, v prodajalni pa nabavili še nekaj steklenic za spomin in pokušino ob kakšni domači slovesnosti.

 

Sledil je še zadnji del ekskurzije z obiskom prijetne starodavne, z obzidjem utrjene vasi Šmartno, ki vse bolj diha za turizem in postaja pravi biser teh krajev. Od tod se nam odpirajo obzorja na celotna Brda in segajo še daleč do Jadrana. Parkirali smo pred obzidjem prav ob sončnem zahodu, ki je še povečal očarljivost prizorov. Prizadevni organizator Božo nam je ob sprehodu okoli obzidja in potem še po uličicah znotraj zidovja predstavil  načrte krajanov, ki si prizadevajo s premišljenimi vlaganji dati svojemu mestecu še večjo veljavo. Ljudje so prijazni, odprtih dlani in njihovi domovi odprtih vrat. Skočili smo v muzej Briško hišo, kjer je lepa zbirka domače obrti iz nekdanjih časov, pa tudi prikaz dejavnosti sedanjih prizadevnih krajanov, ki skrbijo za ohranjanje tradicije in za prenos inventivnosti na mlajše rodove. Ogledali smo si tudi dvoranico, kjer bi se namestili v primeru, da bi posadka štela do petdeset ljudi. Krasijo jo umetnine rojakov, nekaj slik in skrbna urejenost. Tako smo prispeli do hiše, kjer običajno zaseda svet krajevne skupnosti ali organizirajo slikarske delavnice, nas pa je tam čakala večerja. Po spominskem posnetku na stopnicah pred vhodom v hišo smo vstopili v prijetno sobo z odprtim ognjiščem in bogato pogrnjeno mizo.

 

Ognjeni zublji so švigali v dimnik in dajali prostoru prijetno toplino, saj se je že spustil mrak. Dušo smo si potem privezali s številnimi dobrotami – specialitetami hiše in z izvrstnim vinom. Marsikdo je prvič poizkusil belo polento, postregli so nam s sirkovo mineštro, podobno tistemu, kar imenujejo v Istri bobići, potem s pravkar kuhanimi in pečenimi klobasicami, zeljem in številnimi prikuhami, da o raznovrstnih kanapejih ob vstopu niti ne govorim. Pomenkovanje se je zavleklo še pozno v večer, poskrbljeno pa je bilo tudi za glasbeno vzdušje s kitaro, ki je prijetno zvenela v ozadju.

 

Kostanja pa nikjer!

 

Božo nas je povabil na kratek sprehod do svojega doma, od koder smo ugibali razdalje do mest in lučk, ki so se razprostirale v daljavi, od Vrtojbe do Vidma in Gradeža izpod terase pod šmarsko utrdbo. Pravo razkošje razgleda.

 

Treba se je bilo posloviti. Pa smo se še enkrat vrnili k ognjišču, kjer so nas čakali pečeni kostanji. Tako je bilo pač v programu in Božo ga je  vrhunsko izpeljal v celoti. Ob slovesu je odbila enajst in dobre volje in varno smo se odpeljali domov.

 

Bilo je poučno in prijetno!

 

Naj ob koncu še povem, da je bil z nami Marko Nemec Pečjak, ki je že v nedeljo, 24. Oktobra, pripravil za udeležence prijazno analizo in pravo slikovno reportažo v stilu njegove nove knjige ABC obvladovanja projektov, ki je tik pred izidom. Strokovni del A kot Avče - obisk elektrarne, B Brda ogled kleti z vrhunsko predstavitvijo zagnanega direktorja in C Castaniada ali kostanjev piknik, ki je bil precej več kot to. Reportaža v tem stilu bi bila ravno pravšnja za galerijo na spletni strani ZPM. Zato ga bomo poprosili za javno objavo njegovega izdelka.

 

In še nekaj! Strokovno ekskurzijo sta prijazno finančno podprli tudi organizaciji Elektro Primorska, d. d. in BEST, Škofja Loka d. o. o.

 

Vsem donatorjem se ob tej priliki v imenu ZPM iskreno zahvaljujem.


Andrej Kerin, predsednik ZPM